»Kjer so zgradili mejo, smo imeli svoje vrtove. Če smo hoteli na vrt, oddaljen nekaj korakov, smo morali prečkati mejni prehod. Imeli smo posebno dovolilnico, ki smo jo pustili policiji, ko smo se vračali, so nam jo vrnili. Nesmiselno, vendar resnično.«
»Imamo hišo v Italiji in vrt v Jugoslaviji. Danes v Sloveniji. V Stari Gori smo imeli velik travnik in moj oče je tam kosil seno; zgodilo se je, da se je traktorju pokvarilo kolo, in nato smo bili prisiljeni pustiti tam traktor, kolo smo nesli v Italijo, ker tukaj ga nismo mogli popraviti, nato smo ga ponovno prinesli nazaj in odpeljali traktor. Vse peš.«
»Spomnim se dveh stvari, dveh carinikov konkretno. Eden je bil zelo strog, in kot otrok sem bil vpisan v prepustnico od mame. Ko sva se odpravljala v Italijo, sem to prepustnico doma počečkal, in ko je to carinik pregledal, je znorel. To je bilo 'zijanje', danes pač nihče ne ravna več tako s tabo, tudi na meji ne, karkoli narediš. Drugi carinik ni maral moje skupine prijateljev. Vedno nas je zavrnil, karkoli smo nosili čez mejo. Vedno je bila borba z njim.«